Bolezni in stanja

Rak je skupno ime za skupino bolezni, za katere je značilna nenadzorovana in nenormalna rast telesnih celic. Rakave celice lahko prodirajo v okoliško tkivo ali s krvjo in limfo zaidejo tudi v druge dele telesa, kjer nastanejo zasevki oziroma metastaze rakavega tkiva. Kdo bo zbolel in za katerim rakom z medsebojnimi učinki določajo dejavniki iz okolja in načina življenja, dedna nagnjenost in naključje. Gre za tako imenovane dejavnike tveganja. Izpostavljenost posameznemu dejavniku tveganja namreč še ne pomeni, da bo vsak izpostavljeni zagotovo zbolel. Pomeni pa večjo verjetnost, da bo zbolel v primerjavi s tistim, ki temu dejavniku ni izpostavljen. Danes vemo, da je polovica vseh rakov posledica načina življenja (kajenje, nezdrava prehrana, preveč alkohola, nezadostna telesna dejavnost) in učinkov dejavnikov iz okolja (bioloških, kemičnih in fizikalnih).

Med najpogostejše rake v Sloveniji sodijo: rak kože, debelega črevesa in danke, pljuč, dojke ter prostate. Pojavnost vseh rakavih bolezni se postopno povečuje ter se je v zadnjih dvajsetih letih skoraj podvojila. S staranjem prebivalstva se povečuje tudi ogroženost za rakom. Rak je drugi najpogostejši vzrok smrti prebivalcev Slovenije. K zmanjšanju obolevnosti in umrljivosti za rakom v veliki meri lahko pripomore preprečevanje in zgodnje odkrivanje bolezni. Danes imamo veliko dokazov, da je možno zmanjšati verjetnost za nastanek raka z zdravim načinom življenja, ki vključuje nekajenje, zdravo  prehrano, vsakdanjo zadostno telesno dejavnost, vzdrževanje normalne telesne teže, omejevanje uživanja alkoholnih pijač, zaščito pred škodljivimi učinki sončnih žarkov ter spoštovanje predpisov o varnosti pri delu (nevarne snovi). Zdrav način življenja istočasno varuje pred drugimi kroničnimi boleznimi kot so bolezni srca in žilja, sladkorna bolezen tipa 2, osteoporoza, debelost.  Ker je zdravljenje zgodaj odkritega raka uspešnejše so ključnega pomena presejalni programi, namenjeni odkrivanju bolezni, ko simptomi še niso očitni. Spremembe v tkivu, iz katerih bi se kasneje lahko razvil rak (na primer rak materničnega vratu, debelega črevesa), je mogoče odstraniti ter tako preprečiti bolezen. (Povzeto po NIJZ: https://nijz.si/nenalezljive-bolezni/rak/)

Med najpomembnejše bolezni srca in ožilja sodijo zvišan krvni tlak (arterijska hipertenzija), koronarna bolezen srca, bolezni možganskega žilja, periferna arterijska bolezen, kronična ledvična bolezen in druge redkejše bolezni (npr. abdominalne in torakalne anevrizme aorte). Najpogosteje nastanejo zaradi ateroskleroze, pri kateri se nalagajo  maščobne celice v steni krvnih žil ob povišanih vrednostih škodljivih maščobnih delcev v krvi. Dejavniki tveganja za nastanek bolezni srca in žilja so zvišan krvni tlak, zvišan holesterol, zvišan krvni sladkor, čezmerna telesna teža, kajenje, telesna neaktivnost, stres, spol in starost.

Srčno–žilne bolezni so v razvitem delu sveta in tudi Sloveniji že desetletja najpogostejši vzrok obolevnosti in umrljivosti odraslih. Največ smrti in dolgotrajne prizadetosti povzročata srčni infarkt in možganska kap, ki sta nenadna zapleta koronarne bolezni srca oziroma bolezni možganskega žilja.

Zvišan krvni tlak (arterijska hipertenzija) je bolezen in hkrati eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za obolevnost za bolezni srca in žilja s pojavnostjo srčnega infarkta, možganske kapi in obolenja ledvic. Zvišan krvni tlak poveča tveganje za srčno-žilni dogodek (srčni infarkt, možgansko kap) v povprečju za od 2- do 3-krat in je torej vzrok za tretjino vseh aterosklerotičnih srčno-žilnih dogodkov, zaradi hipertrofije srčne mišice in poznejše dilatacije srca pa je vzrok polovice vseh oblik srčnega popuščanja. Znano je, da na visok krvni tlak in naraščanje krvnega tlaka s starostjo pomembno vpliva nezdrav življenjski slog, kot je: prekomerno uživanje soli, saj je prekomeren vnos soli in s tem natrija dokazano neposredni prehranski dejavnik tveganja za povišan krvni tlak, nadalje nezadostna telesna dejavnost, nezadostno uživanje zelenjave in sadja, čezmerno uživanje alkohola, prekomerna telesna masa in debelost ter stres – dejavniki tveganja, ki so med prebivalci Slovenije pomembno prisotni, kar vsekakor prispeva tudi k visoki pojavnosti arterijske hipertenzije. (Povzeto po NIJZ: https://nijz.si/nenalezljive-bolezni/srcno-zilne-bolezni/)

Anksioznost ali tesnobnost

Anksioznost ali tesnoba je neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Lahko se pojavi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite. Vključujejo pospešeno bitje srca, slabost v želodcu, potenje, tresenje, napetost mišic, hitro utrudljivost, težave s prebavo, oteženo dihanje, vrtoglavico, nespečnost, težave s koncentracijo, prisotno pa je lahko tudi izogibanje dejavnostim ali krajem, ki vzbujajo strah. Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, strahu in panike. Na ravni mišljenja pa se mu porajajo neprestane skrbi o stvareh, ki so mu pomembne.

Večina ljudi občasno izkusi epizode tesnobe, ki pa so navadno kratke in minejo same od sebe. O bolezenski tesnobi ali anksioznostnih motnjah pa govorimo, ko tesnoba traja več kot dva tedna, je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksioznostnih motenj, je posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovira v vsakodnevnem funkcioniranju. Nekateri simptomi anksioznostnih motenj so pogosto prisotni pred nastankom depresije ali med depresijo, kar posameznika še dodatno ovira. V skupino anksioznostnih motenj uvrščamo več različnih motenj: generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo in obsesivno kompulzivno motnjo.

Pri premagovanju tesnobe so lahko v pomoč sprostitvene tehnike, spreminjanje negativnih misli in aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Pri hujših oblikah oz. ko se tesnoba razvije v motnjo, pa je treba poiskati strokovno pomoč – v obliki psihoterapije/psihološkega svetovanja ali zdravljenja z zdravili.

Depresija

Depresija je ena izmed najpogostejših duševnih motenj, za katero naj bi vsaj enkrat v življenju zbolel vsak šesti posameznik. Gre za bolezen, pri kateri pride do porušenega ravnovesja v delovanju nekaterih kemičnih prenašalcev v predelu možganov, ki uravnava razpoloženje. Njena ključna značilnost je dalj časa trajajoče depresivno razpoloženje (žalost, potrtost ali razdražljivost) in/ali brezvoljnost oz. izguba zadovoljstva ob aktivnostih, ki jih je posameznik prej rad počel. Poleg tega so lahko prisotne tudi spremembe oz. motnje teka (neješčnost ali pretirana ješčnost), spanja (nespečnost ali stalna želja po spanju), psihomotorični nemir ali upočasnjenost, utrujenost ali upad energije, občutki ničvrednosti ali pretirani/neustrezni občutki krivde, težave z zbranostjo ali razmišljanjem ter razmišljanje o smrti ali samomoru. Za diagnozo depresije mora biti prisotnih več simptomov hkrati, ki morajo trajati vsaj dva tedna ter morajo posameznika pomembno ovirati pri vsakodnevnem življenju.

Depresija izrazito zmanjšuje kakovost življenja, pri posamezniku poslabšuje obstoječe kronične bolezni, povečuje verjetnost za pojav novih, obenem pa predstavlja enega najpomembnejših dejavnikov tveganja za samomorilno vedenje. Zato je zelo pomembno, da jo prepoznamo in poiščemo strokovno pomoč, saj je njeno zdravljenje ob zgodnji prepoznavi zelo učinkovito. Zdravljenje oz. premagovanje depresije je odvisno od tega, v kako hudi obliki se bolezen pojavlja in kaj ustreza posamezniku. Na voljo so različne možnosti: psihoterapija, zdravila (antidepresivi) ali pa kombinacija obojega. Pomembno podporno zdravljenje predstavljajo tudi delavnice Podpora pri spoprijemanju z depresijo, ki so posameznikom brezplačno na voljo v zdravstvenih domovih.

(Povzeto po NIJZ: https://nijz.si/nenalezljive-bolezni/dusevne-motnje/)

Sladkorna bolezen (diabetes mellitus) je skupina različnih bolezni, ki jim je skupna previsoka koncentracija glukoze v krvi.

Tipi sladkorne bolezni

Poznamo več tipov sladkorne bolezni, in sicer sladkorno bolezen tipa 1 in tipa 2, sladkorno bolezen v nosečnosti ter druge tipe sladkorne bolezni. Najpogostejša je sladkorna bolezen tipa 2, ki jo ima približno 90% vseh oseb s sladkorno boleznijo. Krvni sladkor, kot glukozo poimenujemo laično, pri tipu 2 sladkorne bolezni poraste zaradi  sočasno prisotne okvare trebušne slinavke, ki izloča premalo inzulina, in oslabljenega učinka inzulina na telesna tkiva, predvsem mišičje in jetra. Porast krvnega sladkorja se pojavi počasi, zato lahko dolga leta ostane neopažena. Okvara trebušne slinavke sčasoma napreduje, zato se način zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 stopnjuje, in sicer od spodbujanja k zdravemu življenjskemu slogu do zdravljenja z zdravili, ki jih zaužijemo prek ust, do zdravljenja z zdravili, ki se z injekcijo dajejo v podkožje kot npr. z inzulinom. Pri sladkorni bolezni tipa 1 pa pride do naglejšega propada tistih celic trebušne slinavke, ki izločajo insulin. Porast krvnega sladkorja je hitrejši, težave kmalu izrazite, kar osebo tudi privede do zdravnika. Zdravljenje se takoj začne z insulinom in je potrebno celotno življenjsko obdobje. Sladkorna bolezen v nosečnosti pa se pojavi takrat, kadar trebušna slinavka ne uspe izdelati dovolj insulina za potrebe nosečnosti, še posebej v drugi polovici nosečnosti. Za zdravljenje je v veliki večini potrebna prilagoditev prehrane in, kadar je to možno, gibanja, pri nekaterih nosečnicah pa je potrebna insulinska terapija. Zdravljenje po porodu ni več potrebno, nosečnostna sladkorna bolezen pa predstavlja za žensko tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 kasneje v življenju.

Znaki sladkorne bolezni

Neobičajno izražena žeja, pogosto uriniranje in nehotena hitra izguba telesne teže so težave, ki opozorijo na možnost previsokega krvnega sladkorja, če se pojavijo hkrati. Pojavijo se, ko se nivo krvnega sladkorja dvigne preko 10 mmol/l. Takšne težave so lahko zelo izrazite in k zdravniku običajno hitro pripeljejo osebo z na novo odkrito sladkorno boleznijo tipa 1. Prava težava sladkorne bolezni tipa 2 pa je ravno v tem, da je krvni sladkor več let že lahko previsok, vendar ne toliko, da bi oseba to zaznala. Zato je potrebno, da se posameznik redno udeležuje preventivnih pregledov, ki jih izvajajo v timu družinske medicine, saj se ob tem pregledu preveri tudi morebitna prisotnost sladkorne bolezni tipa 2 in stanj, ki predstavljajo večje tveganje zanjo.

Zdravljenje sladkoren bolezni

Previsok krvni sladkor pri sladkorni bolezni tipa 1 zdravimo z insulinom, s katerim se oboleli zdravi vse od pojava bolezni in nato vsa desetletja življenja, skozi vsa življenjska obdobja. Pri sladkorni bolezni tipa 2 o načinu zdravljenja odloča njen klinični potek in stanje ob odkritju. Če jo odkrijemo dovolj zgodaj, ko je delovanje beta celic trebušne slinavke še vedno dobro ohranjeno, lahko prehodno zadošča prilagoditev prehrane, gibanja oziroma telesne teže. Glede na napredujoče propadanje beta celic pa je slej kot prej potrebno zdravljenje z zdravili, ki delujejo preko različnih mehanizmov. Nekatere so v obliki tablet, druge je potrebno vbrizgavati v podkožje. Ko učinki teh zdravil izzvenijo, tudi pri sladkorni bolezni tipa 2 bolnik potrebuje zdravljenje z insulinom. Poleg uravnavanja krvnega sladkorja pa vse osebe s sladkorno boleznijo vsekakor potrebujejo tudi zdravljenje previsokega krvnega tlaka in maščob/holesterola.

Vpliv prehrane, stresa in življenjskega sloga na potek bolezni

Skrb za prehrano in gibanje sta nujna sestavna dela uspešnega zdravljenja sladkorne bolezni, saj ugodno vplivata na mnoge presnovne procese. Poleg tega lahko ustrezno umeščena skrb za telo in duha zmanjšuje stres in ima splošen ugoden vpliv na vsakega posameznika.

(Povzeto po NIJZ: https://nijz.si/nenalezljive-bolezni/sladkorna-bolezen/)

Demenca je posledica bolezni možganov

Demenca je sindrom – skupek pojavov (simptomov), ki so posledica bolezni možganov in zmanjšuje miselne sposobnosti. Najpogosteje so to motnje spomina in orientacije, spremembe razpoloženja in vedenja, težave pri pisanju in govorjenju ter zmedenost in depresija. Če se vzrok demence odkrije pravočasno, pri obolelih lahko upočasnimo razvoj simptomov in s pravilnim pristopom zagotovimo boljšo kvaliteto življenja.

Vzroki demence

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence, ki je napredujoča in za zdaj neozdravljiva. Z leti postopno prinaša spremembe v možganih, ki povzročajo odmiranje živčnih celic (nevronov).

Vaskularna demenca je naslednji najpogostejši vzrok, katerega posledica je zmanjšan dotok krvi in s tem kisika v možgane (najpogosteje po možganski kapi). V nekaterih primerih si obolela oseba lahko tudi opomore.

Po pogostosti sledita demenca z Lewijevimi telesci, ki je povezana z značilnostmi Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni in se najpogosteje kaže kot zmedenost in halucinacije ter frontotemporalna demenca, ki vpliva na sprednji čelni del možganov, ki je odgovoren za logično sklepanje. Ostale bolezni možganov se redko pojavljajo.

Kako prepoznati demenco?

Vsak človek je edinstven in zato so znaki demence pri vsakem drugačni. Poleg tega se simptomi razvijajo počasi in prve opozorilne znake najprej opazijo družinski člani in prijatelji. Spremembe se kažejo predvsem na naslednjih področjih:

• izguba sposobnosti pomnjenja nedavnih dogodkov: na primer, človek pozabi vsebino nedavno ogledanega filma; ne ve, kje je odložil svoje stvari ali o čem je govoril; možno je, da pozabi na sestanke ali pot, po kateri bi se moral vrniti domov; spomin na pretekle dogodke v zgodnjih fazah bolezni še ni moten;
• spremembe razpoloženja: človek, pri katerem se pojavlja demenca, se lahko začne počutiti odrinjeno, žalostno, prestrašeno ali jezno zaradi vsega, kar se mu dogaja;
• težave pri komunikaciji: v začetku težko najde prave besede, kar se prepozna po tem, da začne opisovati stvari, namesto, da jih imenuje;
• dnevna rutina: človek z demenco bo postopno vse težje samostojno opravljal vsakodnevne aktivnosti. Strpnost in potrpežljivost družinskih članov sta neprecenljivi, saj lahko to pomaga ljubljenemu človeku, da se z njihovo podporo še leta počuti varno in umirjeno.

Kdo lahko dobi demenco?

Nikomur ni prizanešeno, da ne bo dobil bolezni, ki povzročajo demenco. V mlajših letih je demenca redka, pri 60. letu starosti se pojavi pri enem odstotku prebivalstva, nato pa s starostjo strmo narašča, tako da je pri starosti 85 let že skoraj tretjina bolnikov. Pogosteje obolevajo ženske. Večje tveganje za demenco imajo telesno neaktivni posamezniki, kadilci ter ljudje z neustreznim načinom prehranjevanja in uživanjem alkohola. Zato so za zdaj zdrav način življenja, druženje in miselne aktivnosti edini načini preprečevanja vzrokov demence.

Kako postavimo diagnozo?

Na žalost demenco prepogosto povezujemo s pričakovanimi spremembami v starosti, zato ne posvečamo dovolj pozornosti prepoznavanju. To se lahko naredi hitro in enostavno. Potrebno je, da osebni zdravnik opravi preizkus spoznavnih sposobnosti, ki pokaže zmanjšanje spoznavnih sposobnosti, specialisti za možgane (nevrologi) pa bodo opravili podrobnejše preglede, s katerimi bodo nedvoumno ugotovili, kaj je vzrok demence. Diagnozo Alzheimerjeva demenca v Sloveniji lahko postavi samo nevrolog ali psihiater.

Ali se da vzroke demence zdraviti?

Zdravila za bolezni, ki povzročajo demenco, še ni. So pa na voljo zdravila, s katerimi lahko tudi do dveh let upočasnimo razvoj demence. Na voljo so tudi številna druga zdravila, ki pomagajo ljudem z demenco do boljših miselnih sposobnosti in blažijo njihova neželena psihična stanja.

Kako živeti z demenco?

Človek z demenco se mora zavedati, da bo veliko stvari pozabljal ter da bo vse težje komuniciral in se orientiral. Zato mora prenehati z vožnjo avtomobila in vedno imeti s seboj mobilni telefon. Največje breme demence pa nosi družina obolelega, ki mora razumeti spremembe v vedenju ljubljene osebe, ki bo vse pogosteje živela v svojem svetu, v katerem bodo njene resnice edine. Pri tem so svojcem lahko v pomoč društva za pomoč pri demenci. Na Primorskem uspešno deluje Društvo za pomoč pri demenci Primorske Spominčice.

Človeka z demenco je treba sčasoma spodbujati, da izrazi želje in odločitve glede preživljanja preostanka svojega življenja. To vključuje ureditev prenosa lastništva nepremičnin, pooblastilo za upravljanje bančnih računov, prevzemanje pošte, dajanje soglasja za morebitne operacije itd. Potrebno je preveriti, do katerih zdravstvenih in socialnih pravic je oseba upravičena ter sčasoma vložiti zahtevo za skrbništvo in vlogo za nastanitev v domu starejših. Predvideti je treba tudi spremembe v hiši. Uredite posebne sanitarne prostore, kjer je treba postaviti vidne ročaje in odstranite vse stvari, ki bi lahko zmedle človeka z demenco. Ne pozabite tudi povečati osvetlitve vseh prostorov in zmanjšati hrupa.

Idealno je, da človek z demenco čim dlje živi v krogu svoje družine, saj se njene ljubezni ne da nadomestiti.

(Povzeto po demenca.eu)